Začetek zgodbe o enem najbolj znanih in najuspešnejših slovenskih tekstilnih podjetij sega v obdobje po drugi svetovni vojni. Ime
Toper izhaja iz okrajšave za »Tovarna perila«, kar je bila značilnost poimenovanja podjetij v tistem obdobju. Prva Toprova predilnica je nastala leta 1945. Na začetku so proizvajali pod blagovno znamko Toper le srajce iz najlona. Njihova prodaja se je gibala okrog skoraj neverjetnih 6 milijonov prodanih srajc na leto. V tistem času so se nosile izključno bele srajce, ki jih je Toper prodajal pod logotipom Zlata krona.
Na prelomu desetletja sta vodenje Topra prevzela dva znana slovenska športnika Dominko Uršič in Marko Jezernik. Bila sta velika športnika in esteta s posluhom za posel. V začetku 50. let sta v Švici videla, da so smučarji nosili oblačila znamke Mc Gregor. Uredila sta srečanje med predstavniki obeh podjetij in tako je nastala prva šiviljska storitev, tako imenovani lohn posel podjetja Toper. Kasneje so lohn posel opravljali še za podjetja Bogner, Uhlsport in Elho Brunner AG iz Munchna. Odločitev za sodelovanje se je izkazala za odlično poslovno potezo, saj je Toper poleg lastne kolekcije z lohn posli vseskozi širil svoje kapacitete. Pod Toprovo blagovno znamko so se na jugoslovanskem tržišču prodajali izdelki, ki so jih šivali za omenjene športne velikane.
Za potrebe sodelovanja z Mc Gregorjem je nastalo podjetje Svila Maribor, ki je razvijalo materiale za to blagovno znamko, v Topru pa so kolekcije sešili. V tistem času so se v okviru srajc začeli razvijati športni oddelki Topra. Srajce so postale le del asortimana, v katerem so bili še damsko perilo, jeans in šport. Z lohn posli ni rasel le Toper, temveč tudi podjetja, za katere so šivali, saj je Toper posedoval ogromno znanja in izkušenj na področju tekstilne industrije.
Samoupravljanje je v poslovanje prineslo kar nekaj sprememb. Tozdovanje je otežilo način dela in Toper je v nekaj letih zašel v finančne težave. Vanj je bil leta 1980 kot prisilni upravitelj poslan kasnejši direktor Topra Zvonko Dežnak. Kljub velikim prizadevanjem sta se v tistem času zaradi političnih pritiskov osamosvojila dva tozda. Prevent in Šoštanj, kjer so se šivale najbolj kvalitetne srajce. Prav z odhodom Šoštanja je Toper izgubil celotni segment srajc. Z ureditvijo preostalih tozdov je Zvonko Dežnak tovarni omogočil ponovni zagon proizvodnje. V tistem času je Toper šival za širok krog ljudi z namenom, da podjetje ne bi ponovno zastalo.
Prelomnica je za podjetje prišla z velikim uspehom slovenskih smučarjev Borisa Strela in Bojana Križaja v Schladmingu leta 1982 in v Obersdorfu, ko so jugoslovanski smučarji skakalci iz tekmovanja izločili Japonce. Takrat je bil Toper že del YU Ski poola in je opremljal jugoslovansko reprezentanco.
Bleščeče Toprovo leto je bilo brez dvoma leto 1984, ko je bilo pod njegovim okriljem na OI v Sarajevu kar deset svetovnih reprezentanc. Med njimi so bile jugoslovanska, čehoslovaška, argentinska, grška, romunska, madžarska, bolgarska, avstrijska, nemška in še nekaj drugih reprezentanc, ki so nosile Toprove rokavice. Vrhunec uspeha za podjetje pa je predstavljala izjemna prodaja zimskih bund v nekdanji Čehoslovaški. Na leto se je zgolj v tej državi prodalo okoli 60.000 bund, ki so se proizvajale po vsej Jugoslaviji. Sinonim za kvalitetno bundo v Čehoslovaški je bilo ime toprovka.
Ironično je podjetje kljub vsem uspehom začelo propadati takoj po letu 1985, ko so na vodstvenem položaju iz politično motiviranih razlogov zamenjali Zvonka Dežnaka. Še danes pa velja, da Toprovega uspeha ni bi bilo, če Dominko Uršič ne bi bil takšen perfekcionist. Uršič ni nikoli pristal na prodajo bunde, ki ne bi bila popolno zašita in brez napak.
Toper je v 80. letih prejšnjega stoletja zaposloval že okoli 6.500 ljudi po vsej Jugoslaviji in tudi v Avstriji. To število so omogočili predvsem veliko znanje, predanost in sposobnosti vseh zaposlenih. Spoštovanje do blagovne znamke so utrdili tudi s tem, da ni podjetje nikoli delalo razlike med različnimi športi in športniki.
Danes pogostokrat slišimo, da smo v Jugoslaviji kupovali domače izdelke, ker drugih ni bilo. Vsaj za športni segment to ne drži. Toper je imel konkurenco ne le v drugih domačih blagovnih znamkah, temveč tudi v tujih, ki so se prodajale na jugoslovanskih tleh. Med njimi najdemo Univerzale Domžale, ki je proizvajal celotni asortiman Dunlopa, Yassa, Caprice, Pletenina v določenem segmentu, MONT, Adidas, Colmar in Elesse in druge.
Ob branju zgodovine Topra se poraja vprašanje, zakaj je po osamosvojitvi Toper sploh moral zapreti svoja vrata. Razlogov je najbrž več. Najpomembnejši, ki se je izkazal za pogubnega, je bil nepripravljenost na spremembe ob izgubi jugoslovanskih tržišč. Zgodba Toprovega neslavnega propada v začetku 90. let v Sloveniji ni neznana, saj je na podoben način v pozabo odšlo še veliko drugih podjetij. Toda Toprova zgodba vendarle še ni končana.
Podjetje Lohnko Inženiring, d.o.o., ki je po skoraj dveh desetletjih temu velikanu vrnilo življenje, je z blagovno znamko Toper postal veliki sponzor slovenske olimpijske reprezentance Vancouver 2010. Legenda slovenskega in jugoslovanskega športa bo končno spet v družbi najboljših med najboljšimi. Tokrat morda za vedno.
